Anonimna izpoved nam približa trpljenje matere, ki je splavila svojega otroka kljub nasvetom in podpori, da bi ga obdržala.
“Sestra mi je rekla, naj pogledam na ekran, vendar sem se obrnila stran. Želela me je ustaviti. Vedela sem, da delam veliko napako, saj nikoli nisem verjela, da je otrok v četrtemu tednu le skupek celic. Vedela sem, da je to moj otrok. Vedela sem, da bom od sedaj naprej prekleto trpela, pa sta bila strah in negotovost toliko večja.”
A je to hkrati zgodba upanja in ozdravljenja.
“GOSPOD me ljubi. Ljubil me je pred začetkom sveta. Ljubil me je, ko sem bila spočeta. Ljubil me je, ko sem spočela. Ljubil me je, ko sem se od ekrana ultrazvoka obrnila stran, bil je tam, z mano, z mojim otrokom. Ljubil me je, ko sem poplaknila tableto in zbežala iz bolnišnice. Ljubil me je v letih pekla. Ljubi me sedaj, ko to pišem.”