Moj oče je bil kmet, ki je svoje življenje posvetil delu, vzgoji otrok in molitvi. Trudil se je, da smo normalno živeli, se izšolali in osamosvojili. Ko je kmetijo prepustil nasledniku, sta z mamo v starosti dneve preživljala s tem, da sta pomagala, kolikor sta še lahko, ter se posvečala vnukom.
Hvala Bogu jima je zdravje služilo, tako da nista bila odvisna od drugih, ampak sta lahko poskrbela sama zase. Pri 91 letih ga je iznenada zadela možganska kap. Bil je čas covida.
V bolnišnici so mi ob obisku dali slabe obete, češ da se bomo morali verjetno kmalu posloviti od njega. Z možem sva sprejela odločitev, da ga vzameva k sebi domov.