Ne, zame ni vsega konec

Petnajst let je minilo, kar je umrl moj sin Žan. Vsaj telesno. Duhovno vem, da živi. A kljub temu zavedanju, kljub času, ki je minil, zame njegov odhod s tega sveta ni stvar preteklosti.

So pa prelomnice, ko Žanova odsotnost spet privabi solze v oči. Ko moje srce spet zakrvavi. In ko vem, da zame nikakor ni vsega konec.

V tem letu sem z dvema prijateljicama sledila odhodu njunih sinov v srednjo šolo. Bivala bosta v dijaškem domu. Za mamo je to velika sprememba, z njo so povezani strahovi, dvomi, vprašanja. Konec avgusta, ko sta onidve pospremili svoja sinova v dijaški dom, se mi je utrnila misel, da bi tudi moj Žan, ki je star toliko kot onadva, letos moral iti v srednjo šolo.

Verjetno bi bil nastanjen v dijaškem domu. Tudi jaz bi se morala ukvarjati s celo goro čustev, ko bi moj sin prvič malo bolj zares odhajal od doma. A te možnosti nimam.